Citati avtorja Magdalena Reiter

»V tej ideji me privlači tisto, kar ostaja nedokončano, v prehodu, na obrobju - in neizogibni občutek izgube, ki to spremlja.«

»Vsaka podoba postane kratkotrajna resničnost, ujeta med resničnim in zamišljenim, med gledati in biti viden, med časom, ki se dogaja, in časom, ki se ga spominjamo.«

»Kar ostane, ni prisotnost, temveč njena sled.«

»Projekt Brez naslova v tej fazi ni bil zamišljen kot zaključek, temveč kot odprta faza procesa.«

»Ples po svoji naravi kljubuje zaključku; obstaja le v trenutku prehoda.«

»Med največje dosežke sodelovanja z nevladnimi organizacijami v programu gledališča in plesa pa spada Magdalena Reiter s projektom Ponaredki, odtisi in drugi vdori.«

»Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe.«

»Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov.«

»partitura za dva plesalca – dve živi telesi in dve kameri v živo. Hvalnica ljubezni in hkrati zapis razpada miniekosistema dveh posameznikov, ki preverjata meje svobode v razmerju do drugega.«

»Kamera – četudi je vseskozi prisotna v naši družbi – zgolj ogledalo in opazovalec, ki ustvarja paralelno fikcijo. Spremlja in prevaja, gibanje akterjev pa razkriva plast nenehnega nastajanja, upanja na združitev in hkrati razpada.«

»Vendar te transformacije niso nikoli enosmerne, stabilne, zavezujoče, samozadostne – prav nasprotno, lomijo se, se izničujejo, v razpiranju teh razpok, v teh prekinitvah, pa telo začne pripovedovati svojo zgodbo.«

»Zato je Magdalena Reiter svojo novo predstavo simbolično poimenovala Conversation pieces – ne določujoč smeri in silnic pogovora – bodisi med koreografom in plesalko ali med plesalko in občinstvom.«

»Primarno se osredotoča na (ženska) telesa in njihove lastne monologe, njihovo izčrpanost in omejitve, s katerimi se srečujejo – pozicioniranje enega nasproti drugemu, definiranje enega izoliranega telesa znotraj telesa skupine ter znotraj samega prostora in časa.«